Tomaž Jevšnik - Diplomsko delo (Visokošolski strokovni študij) Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo – 2003
ASIMBIONTSKO RAZMNOŽEVANJE TROPSKIH ORHIDEJ

Orhideje za kalitev in nadaljnji razvoj potrebujejo prisotnost simbiotske glive. Pri tropskih orhidejah mikorizo uspešno nadomestimo z uporabo tehnike tkivnih kultur. Asimbiotski način omogoči kalitev in preživetje večjega števila semen oziroma rastlin, kar je pomembno tako iz naravovarstvenega, kot tudi ekonomskega stališča. Namen poskusa je bil proučiti optimalne pogoje in vitro in ex vitro vzgoje. Uporabili smo seme šestih različnih rodov orhidej, ki smo jih uspešno sterilizirali z dikloroizocianurno kislino (16,6 g/l) in uporabo centrifuge, kar do začetka poskusa v dostopni literaturi še ni bilo opisano. Seme smo inicirali na pet gojišč (A^A, A^G, B, C in D). Ugotovili smo, da je agar slabši v primerjavi z gellan gumom, saj deluje inhibitorno na kalitev in razvoj. Najboljše rezultate smo opazovali na gojišču C, ki je med uporabljenimi gojišči v najkrajšem času omogočilo dober morfološki razvoj rastlin in vitro. Sklepamo, da je to posledica velike količine nitratnega dušika. V postopku aklimatizacije smo preizkušali uporabnost anorganskega in organskega substrata. Slednji je boljši, saj zadrži primerno zračno strukturo vsaj štiri mesece. Pomembna prednost organskega substrata je tudi preprostejše gnojenje, saj že sam substrat vsebuje hranila. Anorganski substrat je inerten in zahteva natančno odmerjanje vseh makro in mikrohranil, ki jih razvijajoče se rastline rabijo. Aklimatizacija je predstavljala najtežavnejšo fazo razmnoževanja, najpogostejši vzrok odmiranja pa so bila glivična obolenja in dehidracija rastlin. Po štirih mesecih aklimatizacije smo uspeli obdržati 60% rastlin.

Ana Bartolič - Diplomsko delo (Visokošolski strokovni študij) Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo - 2004
VPLIV GOJIŠČA NA GOJENJE ORHIDEJ Phalaenopsis V IN VITRO RAZMERAH

Orhideje rodu Phalaenopsis so med ljubitelji znane kot nezahtevne za gojenje. Primerne so tudi za manj vešče gojitelje. Zato priljubljenost in povpraševanje po njih iz leta v leto narašča. Proučevali smo rast in razvoj vegetativno ter generativno razmnoženih orhidej Phalaenopsis na 4 različnih gojiščih, ki so se razlikovala v sestavi in koncentracij makro– in mikroelementov, vitaminov, rastlinskih hormonov, ostalih organskih sestavinah ter pH vrednosti. Predvidevali smo, da bodo gojišča imela različne vplive na rast in razvoj, glede na izvor ter velikost rastlin. Rastline smo razvrstili v 3 velikostne razrede. Najbolj odzivne na sestavine gojišč so bile rastline 2. in 3. velikostnega razreda, ne glede na način razmnoževanja. Vegetativno razmnožene rastline so oblikovale nove poganjke in korenine že po 45 dneh inokulacije, medtem ko se je regeneracija generativno razmnoženih rastlin pojavila po 90 dneh inokulacije. Na gojišču A je pri 2V in 2G ter 3V in 3G rastlinah nastalo v povprečju 10 poganjkov v skupku in samo 2 - 5 korenin. Rastline vseh velikostnih razredov ne glede na izvor so slabo rasle na gojišču B in ostale v obliki rozete. Rastline na gojišču C so se zaradi vpliva 2 mg/l hormona BAP delno razraščale in oblikovale korenine, vendar so bile manjše kot rastline na gojišču D. Na gojišču D se rastline niso razraščale, so se samo utrdile in povečale ter v povprečju oblikovale 5 korenin. Te rastline so bile po 90 dneh inokulacije primerne za aklimatizacijo.

Manuela Mavri - Diplomsko delo (Visokošolski strokovni študij) Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo – 2004
Optimizacija regeneracije orhidej Doritis pulcherrima iz koreninskih in listnih izsečkov.

Orhideje so večinoma tujeprašne rastline in v primeru pridobitve zanimivega križanca, oz. gojenja botaničnih vrst, kot je Doritis pulcherrima, ki je bila vključena v poskus je vegetativno razmnoževanje neobhodno potrebno, da ohranimo željen genotip. Delovna hipoteza je bila usmerjena v optimiranje regeneracije, kar je osnovni pogoj za uspešno vegetativno razmnoževanje s tehnikami tkivnih kultur. Namen dela je bil ugotoviti, katero izbrano gojišče bo najprimernejše za uspešno regeneracijo in vegetativno gojenje ter kateri izsečki bodo najbolj regenerativni oz. odzivni na sestavine uporabljenih gojišč. Osnovni cilj naloge je bil ugotoviti na katerem gojišču bodo najbolj odzivni oz. regenerativni koreninski in listnih izsečki orhidej Doritis pulcherrima in na katerem razmnožitvenem oz. rastnem gojišču razmnožimo čimveč vitalnih regenerantov. Z optimalnim vegetativnim razmnoževanjem lahko dosežemo hitrejši in konkurenčnejši pojav na trgu in tako zmanjšamo ceno in čas gojenja, kar se odraža na ceni rezanega cvetja in lončnic.

Polonca Zupan - Diplomsko delo (Visokošolski strokovni študij) Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo – 2004

OPTIMIZACIJA GOJIŠČA ZA VEGETATIVNO RAZMNOŽEVANJE ORHIDEJ PHALAENOPSIS IZ NODIJEV

Proučevali smo šest različnih gojišč, ki so se razlikovala v sestavi makro- in mikroelementov, organskih komponent ter različnih vrst in koncentracij hormonov. Predvidevali smo, da bo imela oblika in količina elementov v gojiščih velik pomen na regeneracijo in nadaljnji razvoj regenerantov, kot ugotavlja Hicks (2000). Iz literaturnih podatkov (Arditti in Ernst, 1993; Tisserat in Jones, 1999; Chen in sod., 2000) smo sklepali, da se bo poleg regenerantov oblikoval kot vmesna stopnja kalus, ki bo upočasnil postopek regeneracije. V naših poskusih je bil nezaželen, zato smo poskušali že uveljavljena gojišča modificirati v smer direktne regeneracije spečih brstov ter strmeli, da se čim več izsečkov znotraj cvetnega poganjka uspešno odzove na in vitro pogoje. Pričakovali smo, da ima velik pomen pri odzivnosti mesto spečega brsta na cvetnem poganjku. Morda so odzivnejši starejši brsti proti bazi cvetnega poganjka oziroma mlajši na vrhu. Cilj je bil med uporabljenimi gojišči določiti najbolj uspešno oziroma uspešna gojišča na katerih bi v čim krajšem času iz posameznega izsečka vzgojili veliko število vitalnih regenerantov. Potrebno je izbrati gojišče, ki bo kljub visoki regeneraciji, čim manj izčrpalo izseček. Postavlja se vprašanje kateri bo v naslednjih ciklusih, ko se skupke regenerantov subkultivira na sveže gojišče sposoben regeneracije še nadaljnjih vitalnih regenerantov. Pomembno, je da iz želenega genotipa dobimo čim hitreje in čim več vegetativnih potomcev. Osnovni cilj naloge je bil izbrati gojišče ne glede na uporabljen genotip znotraj rodu Phalaenopsis, s katerim bi dosegli visok množitveni faktor v čim krajšem času in bi tako skrajšali vegetativno rast, ki je danes eden od osnovnih razlogov pri oblikovanju cene na trgu. Rastline, ki bi zacvetele prej kot v treh oziroma več letih bi bile zanimive tudi z žlahtniteljskega vidika.

Sonja Zupan - Diplomsko delo (Visokošolski strokovni študij) Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo – 2004
Vpliv različnih priprav semen orhidej Bletilla striata (Thunb.) in Vanda cristata (Lindl.) na kalitev.

Namen dela je bil proučiti uspešnost različnih postopkov sterilizacije in namakanja semen vrst Bletilla striata (Thunb.) in Vanda cristata (Lindl.) na razvoj embrijev, protokormov, rizoidov, korenin in listov. Od uspešnosti sterilizacije in priprave semen je odvisen celotni potek dela. Ob ustrezni pripravi semen in nadaljnjem gojenju lahko bistveno skrajšamo čas kalitve oz. zagotovimo čim višjo kaljivost semen in preprečimo, da bi se pojavile okužbe.
V tkivni kulturi, če je izbor sestavin gojišča primeren, je lahko odstotek kaljivih semen večji kot v in vivo razmerah. S primernim postopkom priprave semen lahko kalitev in faze razvoja pospešimo. Osnovni cilj je zagotoviti čim hitrejšo in enakomerno kalitev semen brez okužb. Če bi se kateri od postopkov izkazal kot uspešnejši, bi se lahko uporabljal za kalitev in razvoj večjega števila orhidej v komercialne in žlahtniteljske namene, za skrajševanje postopkov žlahtnjenja zanimivih genotipov.