Večina ljudi goji orhideje v stanovanju na okenskih policah, hodnikih in drugih svetlih kotičkih. Prav zagotavljanje primerne količine svetlobe predstavlja pri gojenju orhidej največji problem. Zelo pogosto je omejujoč faktor tudi zračna vlaga. Temperature ne omenjam zato, ker je v večini notranjih prostorov med 15 in 30ºC, če niste ravno eskim in živite v igluju. Za uspešno gojenje orhidej je treba poznati zahteve posamezne vrste, s čimer bo uspeh zagotovljen. Kot že omenjeno, lahko iz seznama primernih rastlin zbrišemo vse vrste in rodove, ki potrebujejo zimski hladnejši počitek za iniciacijo cvetenja (npr. Cymbidium in Dendrobium tip nobile, ki jih prezimujemo pri 5 do 8ºC). Odpadejo tudi rodovi, ki jim čez celo leto ustreza hladnejše okolje in se le s težavo prebijejo čez vroče poletje na okenski polici (npr. Odontoglossum in večina njegovih križancev, Masdevallia, Miltonia). Neprimerne so še vande in vsi njeni križanci, ki jih lahko kupimo s prostovisečimi koreninami in brez substrata. Ostanejo torej falenopsis, pafiopedil, dendrobij (tip phalaenopsis), oncidiji in določene katleje.

Zračno vlago zagotavljamo z rošenjem in gojenjem nad plitkimi posodami v katerih je vedno voda, ki počasi izhlapeva. Pomaga tudi rošenje in vlaženje listov z vlažno krpo. Pomembno je da rastline zaščitimo pred pripekajočim poletnim soncem, ki ga falenopsisi in pafiopedili še posebej težko prenašajo. Ta dva rodova lahko z malo sreče uspešno gojimo tudi ob severnih oknih, kjer je svetlobe manj. Ostale rodove lahko uspešno gojimo ob vzhodnih in zahodnih oknih. Da ne bo pomote, tudi ostale orhideje lahko gojite v stanovanju, vendar je uspešnost gojenja na daljši rok nedvomno vprašljiva.

Latinsko ime: obstaja veliko rodov (oglejte si jih na www.fito-info.bf.uni-lj.si). Angl. ime= scale insect, nemško ime= Schildlaus

So verjetno najbolj trdovratni škodljivci na orhidejah pa tudi drugih rastlinah. Zaradi značilnosti njihovega razvojnega cikla jih je zelo težko dovolj zgodaj zaznati in v celoti uničiti. Odrasle živali so zaščitene z voskasto 'kapo' s katero se uspešno upirajo dotikalnim insekticidom. Potrebna je uporaba sistemikov, ki pa so lahko za mnoge orhideje škodljivi - fitotoksični. V zgodnji fazi razvoja, ko so kaparji še mobilni, se podobno kot vataste uši namestijo v nedostopne dele rastline, kjer se neopaženi razmnožujejo, dokler jih ne moremo več spregledati. Najpogosteje jih v svojo zbirko vnesemo z rastlinami, ki smo jih dobili od prijateljev. Zaradi tako trdoživih škodljivcev kot je kapar, je pametno nove rastline pred vnosom v zbirko, kakšen dan opazovati. Po nekaj dnevni karanteni rastline temeljito pregledamo in sumljive ali napadene primerke raje zavržemo. Temeljit pregled rastlin pred nakupom oziroma vnosom je nujen preventivni ukrep. Sistemični insekticidi, ki jih pred uporabo zaradi fitotoksičnosti preizkusite na eni rastlini, vsaj začasno zatrejo njihovo razširjanje. Pri manjšem napadu jih odstranjujemo ročno z vatirano palčko in alkoholom.
Po vnosu v Evropo je bil tu skoraj pol stoletja eden najhujših škodljivcev sadnega drevja s statusom karantenskega škodljivca. Zdaj je bolj ali manj razširjen po vsej Evropi in bolj ali manj redni prebivalec sadnega in tudi gozdnega drevja. Ameriški kapar je zelo drobna žuželka, saj s ščitkom vred meri v premeru manj kot 2 milimetra. Večino življenja preživi pod kapičastim ščitkom prisesan na gostiteljskih rastlinah. Gibljejo se le ličinke, takoj ko se izležejo, in pa drobceni, s prostim očesom komaj vidni krilati samci. Ameriški kapar je eden redkih predstavnikov te skupine žuželk, pri katerih se ličinke izležejo iz jajčec že v telesu samice, tako da ta povrže žive ličinke, ki se takoj razselijo po bližnji okolici. Na leto razvije dva rodova, enega od konca maja do začetka avgusta, drugega pa od avgusta do maja naslednje leto.

Družina: Thripidae
Red: Thysanoptera
Vrste: Frankliniella occidentalis, Anaphothrips sp., Chaetanophothrips orchidii, Heliothrips haemorrhoidalis...

Tripsi so pri profesionalnih gojiteljih orhidej zaradi 'enolične prehrane' relativno redek škodljivec. Ker nas večina  poleg orhidej doma goji še druge lončnice je nevarnost večja. Če na listih in/ali cvetovih opazite srebrno obarvano ali razbarvano tkivo je možno, da so vaše rastline napadli tripsi. Drug škodljivec, ki povzroča podobne poškodbe so pršice. Če na spodnjih listih opazite fino pajčevino, ste lahko prepričani, da gostite pršice. V nasprotnem primeru pa imate problem s tripsi. Ker so zelo majhni (odrasla žival meri cca. 1mm) jih je zelo težko zaznati, preden se ne namnožijo in začno povzročati opazno škodo.
Samice ležejo jajčeca na/v zelene dele rastlin. Nimfe, kot imenujemo vmesno stopnjo razvoja, so še drobnejše od 1mm, skoraj prozorne zelenkaste barve. Ker nimajo kril (imajo jih samo odrasle živali) potujejo po rastlini 'peš' v iskanju primernega mesta za hranjenje. Pri tem se naselijo še na druge rastline in hitro razširijo območje delovanja. Po več mobilnih in imobilnih fazah razvoja se razvije odrasla žival z dvema paroma kril, ki se zelo hitro razširi na vse rastline v okolici. Tripsi so velika nadloga v toplem delu leta, ko se temperature dvignejo nad 30˚C, saj za razvoj nove generacije potrebujejo samo 4 dni. Pri 15˚C traja razvojni ciklus 13 dni, manjša pa se tudi številčnost nove generacije. V vročem okolju je vsaka generacija številčno 8 krat večja od prejšnje, iz česar je razvidno, zakaj so tripsi problematični. Tripse privlačijo sladki vonji cvetov, ki so ponavadi vstopna točka napada na rastlino. Nič manj okusni se jim ne zdijo ostali zeleni deli rastlin pa tudi korenine. Škodo povzročajo s sesanjem rastlinskega soku, kar rastline postopno oslabi, povzroča pa tudi brazgotine na točki vboda. Ob hujšem napadu rastline izgubijo svojo estetsko vrednost, ker so cvetovi popolnoma deformirani, listi pa prekriti z srebrnkastimi brazgotinami. Če ne posredujemo pravočasno, lahko rastlino popolnoma izčrpajo. V literaturi so pogosto omenjeni tudi kot prenašalci bolezni, predvsem virusov.

Če sumite, da vaše rastline napadajo tripsi, bodite pozorni na razbarvane, vdrte dele listov in cvetov, poleg katerih boste z uporabo lupe opazili tudi drobne črne pikice. To so kupčki njihovih iztrebkov, ki potrjujejo njihovo prisotnost. Če rastlino narahlo stresete nad belim listom papirja, bo nekaj iztrebkov in nimf padlo na papir. Ukrepajte takoj, saj je zgodnje uničevanje kolonije mnogo učinkovitejše, kot bitka z usidrano populacijo večih generacij.

Zatiranje:
Veliko komercialnih insekticidov omenja učinkovito zatiranje tripsov, dejanska učinkovitost pa je nekoliko vprašljiva. To velja predvsem za blage 'organske' naravne insekticide na osnovi piretrina in maščobnih kislin. Na spletni strani angleškega kraljevega hortikulturnega združenja (www.rhs.org.uk) omenjajo učinkovitost preparatov na osnovi imidakloprid-a, ki deluje kontaktno in sistemično. Omeniti velja še naravne predatorje tripsov – pikapolonice.

Sistemični insekticidi = rastlina aktivno substanco vsrka s koreninami, kar pa ne vpliva negativno na njeno rast. Rastlinski sok, ki ga insekti sesajo oziroma kako drugače zaužijejo je zastrupljen in zato 100% učinkovit. Nekateri sistemiki lahko na orhideje delujejo toksično zato jih pred širšo uporabo preizkusite na manjšem številu rastlin.

Kontaktni insekticidi = delujejo le dotikalno, kar pomeni, da insektom z voščeno prevleko na pridejo do živega. Ti insekti (voskasta uš, kapar, itd…) so zato najbolj trdovratni škodljivci. Ko mešamo insekticid z vodo je pametno dodati malo detergenta za pomivanje posode s čimer se izboljša oprijem raztopine oziroma učinkovitost insekticida.

Orhideje so brezkompromisno zavladale našim domovom in enkrat za vselej premagale mit o petičnosti, ki se je spletal okrog njih od 18. stoletja naprej. Nedvomno ne spadajo več med cvetje najbogatejšega sloja, kar je posledica razvoja laboratorijskih tehnik razmnoževanja, ki omogočajo masovno proizvodnjo. Ker se je posledično zmanjšalo tudi ropanje pragozdov, je razvoj te tehnologije še pomembnejši. Torej, orhideje so vsepovsod okoli vas, na nas proizvajalcih pa je, da vam njihovo vzgojo predstavimo, s čimer bo njihova življenska doba daljša.
Gnojenje orhidej je še vedno uganka številnim bolj in manj izkušenim ljubiteljem tega rastlinja. Ker je na tržišču ogromno izdelkov, smo se odločili preizkusti najbolj priljubljene in ugotoviti njihov vpliv na rast in razvoj orhidej iz rodu falenopsis (Phalaenopsis). Falenopsisi prihajajo iz ekvatorialnega predela JV Azije in zato uživajo stalno ugodne razmere za njihovo rast, saj je dan konstantno dolg 12 ur. Rast se umiri le v obdobju monsuna, ko temperature nekoliko padejo in falenopsisi zacvetijo. V razmerah naših domov je situacija nekoliko drugačna, saj je dan pozimi dolg le 8, poleti pa kar 14ur. Falenopsisi se seveda prilagodijo in zaradi pomanjkanja svetlobe med oktobrom in februarjem upočasnijo rast. Če razumemo pravkar opisano sezonsko nihanje količine in trajanja osvetlitve, potem razumemo tudi dejstvo, da v zimskih mesecih rastline ne potrebujejo toliko gnojil in vode, kot v toplem delu leta. To je prvo pravilo uspešnega gnojenja falenopsisov, ki pravi, da vam med oktobrom in februarjem gnojila ni potrebno uporabljati, kar pomeni, da falenopsise samo zalivamo, pa še to redkeje kot poleti.
Naša raziskava je spremljala 5 različnih načinov gnojenja na petih skupinah cvetočih falenopsisov iste sorte od prvega dne cvetenja do zadnjega odpadlega cveta, kar je trajalo šest mesecev. S tem smo želeli posneti razmere, ki jih te rastline doživijo pri vas doma. Preizkusili smo klasično tekoče mineralno gnojilo, izvleček mineralov iz morske vode, epruvete oziroma kapalke, mineralno gnojilo v kristalni obliki, pri zadnji skupini falenopsisov pa smo rastline šest mesecev zalivali le z vodo (deževnica). Poskus je trajal med majem in oktobrom 2007 in je torej potekal v toplem delu leta, ko rastline odlično rastejo zaradi obilice svetlobe in toplote. Ob vsakem zalivanju smo vodi (deževnica) dodali gnojilo, saj menimo, da je potrebno posnemati naravne razmere, kjer orhideje ob vsakem dežju dobijo nekaj hranil, ki spolzijo preko krošenj dreves do njihovih korenin. Rezultati so zanimivi in so presenetili tudi nas.
Tekoče mineralno gnojilo je še vedno najbolj priljubljen način gnojenja, poleg tega pa je tudi najpreprostejši, saj se gnojilo ob stiku z vodo lepo premeša in tvori homogeno mešanico za zalivanje. Proizvajalci v zamašek ponavadi vtisnejo tudi volumenske mere, s čimer je preprosto tudi doziranje. Naš poskus je pokazal, da problem leži v priporočenih količinah, ki vam jih proizvajalec svetuje, saj so le-te ponavadi za vsaj 50 % previsoke. To velja na žalost tudi za specializirana gnojila za orhideje. Mi smo se držali navodil proizvajalcev in naša skupina cvetočih falenopisov žalostno odvrgla vse cvetove že ob koncu petega meseca. Poleg tega smo opazili, da so korenine v lončku v celoti odmrle zaradi nakopičenih soli
Izvleček mineralov iz morske vode je gnojilo drugačne vrste in vsebuje bogastvo različnih snovi in elementov, ki pa jih falenopsisi očitno ne znajo ceniti. Po šestih mesecih so bile rastline lepe in zdrave, nikakor pa ne moremo reči, da so kakorkoli izstopale od povprečja.
Epruvete oziroma kapalke so v zadnjem času dobile ogromno privržencev, saj so nekaj novega, dražjega, vsi pa želimo svojim orhidejam le najboljše. To gnojilo seveda ne dodajamo vodi za zalivanje ampak kapalko preprosto zapičimo v zemljo od koder se potem izceja vanj. Izkazalo se je, da zaradi velike poroznosti zemlje v kateri rastejo orhideje, to gnojilo razmeroma hitro pronica navpično na dno lončka od koder ga ob prvem naslednjem zalivanju izperete stran. Torej, kapalke vašim orhidejam ne koristijo, saj gnojilo prehitro zapusti lonček, brez efekta. Po šesti mesecih so rastline izgledale isto kot tiste, ki smo jih zalivali le z vodo.
Mineralno gnojilo v kristalni obliki je najcenejše in najbolj uporabljano gnojilo v vseh komercialnih proizvodnjah rastlin po svetu. Za vzgojo falenopsisov ga uporabljamo tudi mi. Ob zadostnem mešanju se kristali lepo raztopijo in tvorijo enako homogeno mešanico, kot tekoče mineralno gnojilo. V poskusu smo rastline gnojili z isto koncentracijo kot gnojimo ostale falenopsise v proizvodnji in lahko rečemo, da se je ta metoda izkazala za najučinkovitejšo, saj so rastline po šestih mesecih izgledale najbolj zdravo. Cvetovi so odpadli v istem času kot pri ostalih metodah, izpostaviti pa je potrebno zdravo zeleno barvo listov in aktivnost večine korenin v lončku.
V zadnji skupini, ki smo jo zalivali le z vodo smo po šestih mesecih opazili povsem lepe in zdrave primerke, ki pa so imeli nekoliko blede liste, kar pomeni, da je bila rastlina primorana črpati hranila, ki so bila nakopičena v listih od prej.
Za zaključek je potrebno poudariti dve stvari: Falenopsisi so izjemno žilave rastline, ki prenašajo mučenje svojih lastnikov presenetljivo dolgo časa. Tudi zato jih ljubi vedno večje število ljudi, saj ne glede na ustreznost oskrbe preživijo vsaj nekaj mesecev, ko cvetijo. Druga pomembna stvar pa je, da je gnojenje pri orhidejah nasplošno manj bistven faktor, saj so navajene na izredno nizke koncentracije hranil, ki jih dobijo v naravi. Če imate orhideje doma samo dokler cvetijo, nato pa jih zavržete, potem se vam z gnojenjem sploh ni potrebno ukvarjati. Če pa jih želite obdržati dlje in jih pripraviti do ponovnega cvetenja, pa vam svetujemo uporabo tekočih ali kristalnih mineralnih gnojil, ki pa jih uporabljajte zelo zmerno. Če v navodilih piše, da je na liter vode potrebno dodati 3 mililitre gnojila, ga dodajte le 1 mililiter. S tako šibko koncentracijo je lahko vsako zalivanje tudi gnojenje, kot v naravi in v komercialnih proizvodnjah.

Še nasvet: Pri zalivanju lahko uporabljate deževnico ali vodo iz pipe. Pomembno je le, da ima voda sobno temperaturo.